VILE ČESTITKE

Nekoč pred davnimi časi so v naši deželi živele vile, ki so pomagale domačinom pri kmetovanju in jim svetovale, kdaj je pravi čas za vsa opravila, za sajenje in žetev. Najbolj so skrbele za vreme. Odganjale so veter, točo in huda neurja. Domačini so jim bili hvaležni in so jih imeli radi. Imenovali so jih Čestitke.
Nekega dne so se ob mraku Čestitke kopale v plitvini reke Krke. Voda jim je prijala, hihitale so se in veselile. Slišal jih je lep mladenič. Ker je bil vilinski glas vabljivo prijeten jih je opazoval skrit za obrežnim grmovjem. Ni jih videl dobro in se jim je zato preveč približal, pri tem pa pozabil, da vile ne dovolijo da jih ljudje vidijo. Vile so ga zagledale, zakričale so od strahu in ga vrgle v Krko.
Čez tri dni so ga okoliški kmetje našli mrtvega in takoj so vedeli, da je zaradi svoje radovednosti razjezil vile Čestitke.
Vile so bile od tedaj jezne in niso več skrbele niti za vreme, niti za pridelek. Prek dežele so divjala neurja, toča in poplave. Ljudi je prevzela žalost, bili so potrti in prišla je lakota.
Takrat je po naših krajih hodil menih in iskal prostor za svoj dom. Obubožanim kmetom je
predlagal, da mu pomagajo zgraditi cerkev. Ko bodo zgradili cerkev, bo prišel v deželo nov gospodar in jih bo varoval. Kmetje so se z njim strinjali in začeli so graditi .
A kolikor so marljivi kmetje čez dan zgradili so vile Čestitke čez noč podrle. To so vile delale vsako noč, dokler menih ni spoznal, da tako ne bodo mogli zgraditi ničesar, saj so bile vile spretnejše in hitrejše.
Za to je na pomoč poklical vse pridne roke iz doline, da bi do sončnega zahoda zgradili zvonik in obesili zvon. In res. Na pomoč so prišli otroci, starci, ženske in ves dan pridno delali. Čez dan so se vile Čestitke spremenile v oblake in si iz zraka ogledovale, kaj delajo v dolini.
Ugotovile so, da bo pridnim ljudem res uspelo pripeljati novega gospodarja v deželo in da bodo one morale odditi. Bile so žalostne. Pričele so se pripravljati na pot. Rekle so si: “Lačne že ne bomo šle po svetu”.
Najstarejša je začela mesiti kruh, srednja ga je dajala v peč, tretja najmlajša in najlepša pa si je rekla, da želi lepa hoditi po svetu , zato je vzela glavnik in se pričela česati.
Ravno takrat, ko so vile to počele, je domačinom uspelo zgraditi zvonik. Nanj so obesili zvon. Pričeli so glasno zvoniti, da je odmevalo preko dežele.
Oblaki so počrneli ,v Gorjancih je zagrmelo, stresla se je zemlja in povodenj, ki je valila mogočne skale se je zlila v dolino.
Čestitke so okamenele in za vse večne čase ostale na Gorjancih.